PREDLOGI ZAKONA
ZA UREJANJE
POLOŽAJA
ŠTUDENTOV.

Dvig subvencije na 5,17 EUR

Na področju subvencionirane študentske prehrane je potrebno z različnimi ukrepi povečati njeno dostopnost, ključni med njimi je dvig subvencije. Dvig najvišje možne vrednosti obroka subvencionirane študentske prehrane, ki se je zgodil s 1. januarjem 2023 in posledični dvig cen obrokov, je v študentski javnosti in širše dvignil veliko prahu. Ob izjemno visoki rast cen življenjskih potrebščin je dvig cen obrokov študentske prehrane pomenil kapljo čez rob. Minister, pristojen za delo, v katerega delokrog spada tudi področje subvencionirane študentske prehrane, je tedaj napovedal izredni dvig subvencije na 4,50 EUR za posamezni obrok, do katerega pa nikoli ni prišlo. Od redne uskladitve višine subvencije za subvencionirano študentsko prehrano, ki se z rastjo cen življenjskih potrebščin izvede 1. marca vsako leto, znaša subvencija 4,02 EUR, s predlogom se dviga na 5,17 EUR s čemer uresničujemo obljubo, ki jo je študentom in javnosti pred enim letom podal pristojni minister.

Odprtje intervala koriščenja subvencij 00:00-24:00

Pred uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ l. 2012 je bilo subvencionirano študentsko prehrano mogoče koristiti 24 ur dnevno. Zaradi nepredvidljivega študijskega okolja, ko se študijski proces izvaja preko celotnega dneva predlagamo ponovno možnost koriščenja subvencionirane študentske prehrane preko celega dneva, s tem pa se ponovno povečuje dostop do študentske  prehrane.

Subvencija za študentsko prehrano za vsak koledarski dan

Po trenutno veljavni zakonodaji so študenti mesečno upravičeni do ene subvencije na vsak delovni dan. Zaradi dejstva, da sam študijski proces ni vezan le na delovne dneve, ko se študenti še posebej med izpitnim obdobjem učijo vse dni, predlagamo, da se pri določitvi števila subvencij, ki študentom pripadajo, upoštevajo vsi koledarski dnevi v mesecu in ne le delovni dnevi. V povprečju to pomeni 9 do 10 dodatnih subvencij mesečno.

Dvig minimalne bruto urne postavke za študentsko delo

S spremembo ZUJF leta 2019 in njeno uveljavitvijo 2020 je izračun minimalne bruto urne postavke za opravljeno študentsko delo vezan na vsakokratno višino minimalne plače in sicer tako, da se upošteva, da povprečna mesečna delovna obveznost za polni delovni čas znaša 174 ur. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije pa je dejansko mesečno število plačanih ur zaposlenim osebam nižje. Od leta 2019 naprej je bilo osebam s pogodbo o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas v povprečju izplačanih za 165 delovnih ur mesečno. Ob tem se je obremenitev študentskega dela s 1. februarjem 2024 znižala tako, da je strošek delodajalca za opravljeno študentsko delo 1,57 % nižji. S predlogom znižanja števila mesečnih ur v preračunu minimalne urne postavke se predlaga njen dvig za 5,17% na 7,58 EUR bruto za opravljeno uro študentskega dela.

Določitev nove zavarovalne podlage, ki izhaja iz statusa študenta

V študijskem letu 2022/23 je bilo v Sloveniji 79.987 študentov višješolskega in visokošolskega izobraževanja, kar ni zanemarljiv delež zavarovancev. Študenti so ena izmed bolj ranljivih družbenih skupin, med študijem, pa tudi ob prehodu na trg dela. Študenti so po večini zdravstveno zavarovani kot vzdrževani družinski člani zavarovane osebe, do konca študijskega leta, v katerem dopolnijo 26 let, kar velja od uveljavitve ZUPŠ leta 2017. Nato pa se praviloma zavarujejo kot samoplačniki oziroma se v primeru zaposlitve zavarujejo po drugi pravni podlagi. Velika večina študentov si izboljšuje svoj socialni položaj (ali zagotavlja možnost študija) z opravljanjem začasnega in občasnega dela dijakov in študentov.

Kljub spremembi l. 2017 učenci, dijaki in študenti izgubijo pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja ob prehodu te arbitrarno določene meje in to ne glede na dejstvo, da statusa dijaka ali študenta niso izgubili oz. ni prišlo do nikakršne pravne situacije, ki jo določa področna izobraževalna zakonodaja. Zakonodaja tako diskriminira študente glede na (1) osebne okoliščine (posameznik lahko prekine študij zaradi osebnih okoliščin, na katere nima vpliva) ali na (2) starost ob začetku študija (študent lahko, zopet zaradi različnih okoliščin, prične svoj študij leto ali dve kasneje kot njegovi vrstniki). Dodatno obstoječa ureditev onemogoča kritje obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi za nekatere druge skupine študentov, najštevilčnejša med njimi je skupina tujih študentov, ki v Sloveniji polnopravno študirajo, pa tudi poročeni študenti.

Status študenta po visokošolski zakonodaji ni omejen s starostjo, prav tako se starostna omejitev za dostop do posameznih pravic postopoma odpravlja tudi v področni zakonodaji. Tudi zaradi usklajevanja z drugo področno zakonodajo predlagamo novo pravno podlago zdravstvenega zavarovanja, t.j. zavarovanje, ki izhaja iz statusa študenta.

Članstvo predstavnikov študentov v svetu ZZZS

Na ŠOS že leta opozarjamo na nujnost vključevanja mladih v socialni dialog. Trenutna ureditev je namreč neustrezna, saj ne odraža niti starostne niti interesne strukture slovenske družbe. Le aktivna udeležba mladih pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na naše življenje lahko poveča politično participacijo mladih, ki je v interesu vseh.

Več kot bo v socialnem dialogu prisotnih najrazličnejših družbenih interesov, bogatejši in kvalitetnejši je lahko ta dialog. V socialnem dialogu ne sme biti mesta za izključevanje med partnerji. Menimo, da je potrebno prizadevanja za kvalitetnejši socialni dialog usmeriti v krepitev strokovnosti partnerjev, pa tudi povečanja splošne družbene zastopanosti.

Ker je družbeni interes dolžna varovati predvsem država preko sprejemanja ustrezne zakonodaje ter drugih oblastvenih ukrepov, bi s spremembo ZZVZZ študentom omogočili soodločanje pri odločitvah, ki zadevajo skupno prihodnost.

Organizacija primarnega zdravstva za študente, ki študirajo zunaj kraja stalnega prebivališča

Študenti so z vidika zdravstvene oskrbe specifična družbena skupina, katere del pa ima, zaradi selitve v študijska središča, omejen dostop do primarnega zdravstva. Glavni splošni dejavniki tveganja za zdravje študentov so neprimerna prehrana, pomanjkanje gibanja in posledična debelost, izpostavljenost stresu in nizka toleranca zanj, preobčutljivost na številne alergene in posledična dihalna in kožna obolenja. Zelo je pomembno tudi zdravstveno vzgojno ozaveščanje v smislu primarne preventive pri preprečevanju nastanka bolezni in še posebej bolezni odvisnosti vseh vrst.

Samo v Ljubljani poznamo dobro prakso na področju zdravstvene dejavnosti, namenjene študentom. Dobro prakso Zdravstvenega doma za študente v Ljubljani je tako potrebno nadgraditi ter takšne ZD za študente organizirati tudi v drugih univerzitetnih središčih, predvsem v Mariboru in Kopru. Prvi korak k temu pa je zagotovitev dostopa do osebnih zdravnikov v študijskih središčih za študente, ki prihajajo iz drugih slovenskih krajev.

Brezplačna uporaba javnega potniškega prometa za dijake in študente

Z uvedbo subvencioniranih vozovnic za dijake in študente se je v Sloveniji od leta 2012 do 2017 število potnikov javnega potniškega prometa (JPP) povečevalo za 5 do 6 odstotkov letno. Od leta 2018 pa smo ponovno priča upadu števila potnikov v javnem potniškem prometu, ki se do leta 2022 še vedno ni dvignilo niti na predepidemično raven.

Študentu je na voljo enotna subvencionirana mesečna vozovnica, ki velja za  celotno območje Slovenije in stane 25 EUR mesečno (mesečna vozovnica) oziroma 200 EUR letno (letna vozovnica). Če se zanjo ne odloči, lahko študent kupi subvencionirano vozovnico za 10 voženj na mesec, ki pa stane 20 EUR mesečno (mesečna vozovnica) ali 160 EUR letno (letna vozovnica). Z namenom promocije trajnostnega javnega potniškega prometa predlagamo brezplačno uporabo JPP za dijake in študente, ki ta prevoz resnično potrebujejo in vsakodnevno uporabljajo.

Uvedba uporabe JPP tudi v septembru za dijake zaključnih letnikov

ZPCP-2 določa tudi obdobje koriščenja subvencioniranih vozovnic. Ta je za dijake določen med 1. septembrom in 31. avgustom tekočega šolskega leta, za študente pa med 1. oktobrom ter 30. septembrom tekočega študijskega leta. Ureditev sledi ustaljenemu koledarju izobraževalnih institucij, ne upošteva pa dejstva, da dijaki zaključnih letnikov, ki nadaljujejo izobraževanje, s tem v praksi za en mesec izgubijo pravico do subvencioniranega prevoza. In to kljub temu, da srednješolska zakonodaja določa, da imajo te osebe status dijaka do 30. septembra tega leta (torej 13 mesecev v tekočem šolskem letu). Velja opozoriti, da dijaki, ki so tik pred študijem, v študijsko središče zaradi različnih razlogov (iskanje stanovanja, morebitni pripravljalni dnevi na fakulteti, integracija v novo okolje) pričnejo prihajati že nekaj tednov ali mesecev pred pričetkom študijskega leta. Dostop do različne infrastrukture pa jim je otežen, saj nimajo možnosti koriščenja subvencionirane vozovnice.

Prepoved obveznih predavanj

Na študentske organizacije se obračajo študenti, ki so npr. imeli dolgotrajne zdravstvene težave, zaradi katerih niso mogli prisostvovati obveznim vajam. Kljub temu, da je pri tem šlo za dokazljive zdravstvene težave, je visokošolski učitelj presodil, da študent zaradi odsotnosti z vaj ne sme pristopiti k izpitu v tekočem študijskem letu, temveč šele v ponovni izvedbi naslednje leto.

Velja opozoriti, da gre verjetno za edino okolje, v katerem pogosto ni mogoče upravičiti izostanka, četudi gre za objektivne okoliščine, na katere študent ni mogel vplivati. Upravičen izostanek zaradi npr. zdravstvenih težav je tako mogoč v osnovnem in srednjem šolstvu; v bolniškem staležu je lahko zaposlena oseba v delovnem razmerju; zdravstvene okoliščine so lahko razlog za upravičeno odsotnost od udeležbe pri sodni obravnavi ali v upravnem postopku. Le študenti morajo, pogosto zaradi samovolje visokošolskih učiteljev, ki jim je pri tem dana polna avtonomija, pri študijskih obveznosti obvezno sodelovati, četudi jim npr. zdravstvene okoliščine tega ne omogočajo.

Vpeljava normiranih stroškov v zaračunane prispevke za študij

Kljub spremembi Zakona o visokem šolstvu, ki od uveljavitve ZUPŠ-1 določa, da javni visokošolski zavodi in zasebni visokošolski zavodi za koncesionirane študijske programe ne smejo zaračunavati vpisnih stroškov (stroškov izbirnih postopkov, vpisno dokumentacijo, indeks, študentsko izkaznico ipd.), so v študijskem letu 2023/24 visokošolski zavodi študentom ob vpisu vseeno zaračunavali prispevke za nekatere druge stroške, ki jih člen izrecno ne določa, kot so uporaba informacijskega sistema, knjižnice, itd. Pri tem je potrebno poudariti, da gre v nekaterih primerih celo za zaračunavanje obveznih sestavin študijskega programa, ki bi morale biti krite iz javnih sredstev. Stroški za študente so se tako celo zvišali in nemogoče je upravičeno trditi, da gre pri zaračunavanju prispevkov samo za administrativni strošek.

Navedeno najpogosteje ni v nasprotju s sprejeto zakonodajo, če jo uporabljamo dobesedno, je pa v nasprotju z duhom določila, ki je z ZUPŠ-1 želel prepovedati vpisne in druge skrite stroške študija. Del težave je v novem predpisu, ki določa, da se ‘drugi prispevki za študij študentom zaračunajo po dejanskih stroških, ki jih imajo javni visokošolski zavodi in zasebni visokošolski zavodi za koncesionirane študijske programe za redni študij’, zaradi česar se v praksi študentom zaračunavajo prispevki v višjem znesku kot doslej vpisnine.

Subvencionirano bivanje tujcev 

Med vsemi skupinami študentom, ki jim je bivanjsko problematiko v študijskem središču toliko težje rešiti, velja izpostaviti tuje študente, ki v Sloveniji polnopravno študirajo. Medtem, ko so študenti na študijski (kratkotrajni) izmenjavi pogosto (zaradi dogovorov med visokošolskim zavodom in študentskim domom) upravičeni vsaj do nesubvencioniranega bivanja v javnem študentskem domu, tuji študenti, ki redno študirajo na visokošolskem zavodu, v študentskem domu praviloma ne morejo bivati niti nesubvencionirano (zaradi polne zasedenosti), do subvencij pa niso upravičeni.

Kljub temu, da je postelj v javnih študentskih domovih in subvencij za bivanje pri zasebnikih premalo že za slovenske študente, je potrebno vsaj na zakonski ravni omogočiti tudi tujim študentom dostop do kakovostnega in cenovno dostopnega bivanja v študijskih središčih. Nominalni zakonodajni ureditvi pa je treba slediti tudi z dvigom kapacitet v javnih študentskih domovih, do takrat pa s povečanim obsegom subvencioniranega bivanja pri zasebnikih.

Dvig višin štipendij za zamejce 

Štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu so namenjene Slovencem s stalnim prebivališčem zunaj Republike Slovenije za izobraževanje v višješolskem ali visokošolskem izobraževalnem programu prve in druge stopnje na izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji. Zakon določa upravičence in višino štipendije, ki je denarna in trenutno znaša 236,97 EUR, poleg denarne štipendije pa lahko upravičenci prejmejo tudi kritje obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, v kolikor ne prihajajo iz držav EU, EGP in Švicarske konfederacije.

Ob tej štipendiji ni mogoče prejemati dodatkov za bivanje, uspeh ali za študente s posebnimi potrebami, zato je mogoče reči, da njena višina ne omogoča brezskrbnega študija za študente, ki prihajajo v Slovenijo na študij iz druge države. V kolikor gre za posameznike, ki nimajo slovenskega državljanstva (imajo npr. status Slovencev brez državljanstva Republike Slovenije ali so Slovenci brez statusa Slovenca brez državljanstva Republike Slovenije), ne morejo subvencionirano bivati v javnem študentskem domu ali pri zasebniku. Praviloma se ti študenti še težje naslonijo na pomoč družine, navedena štipendija pa je (poleg subvencij) tudi edina pomoč, ki jo lahko prejmejo od Republike Slovenije. Zato predlagamo, da se osnovna višina štipendije za zamejce dvigne za višino dodatka za bivanje, do katerega sicer niso upravičeni.

Pravica do dodatnega leta študija za oba starša študenta, v kolikor sta oba prejemnika štipendije

Zakon o štipendiranju določa tudi pogoje za prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa, eden od njih je tudi starševstvo. Dodatno leto štipendiranja lahko uveljavlja starš, če prejema starševski dodatek po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, ta dodatek pa lahko prejema le eden od staršev.

V praksi to pomeni, da ima, četudi sta oba starša študenta in oba prejemnika štipendije, pravico do dodatnega leta prejemanja štipendije ob ponavljanju letnika zaradi starševstva le eden od staršev. Visokošolska zakonodaja, ki določa upravičence do statusa študenta, med upravičenci do dodatnega leta statusa študenta ne ločuje prejemnikov in neprejemnikov starševskega dodatka. Medtem, ko visokošolska zakonodaja študentu (po navadi očetu) omogoča dodatno leto študija, štipendijska zakonodaja tega ne omogoča, zato predlagamo uskladitev z drugo področno zakonodajo.

Omogočiti zaključek študija v 13 mesecih od zaključka zadnjega leta študija

Štipendijsko razmerje se po izteku izobraževalnega programa lahko podaljša do zaključka izobraževalnega programa oziroma največ eno študijsko leto po izteku programa prve ali druge stopnje višješolskega programa, torej za absolventsko leto. Štipendist pa mora izobraževalni program uspešno zaključiti oziroma pridobiti višjo raven izobrazbe do 30. septembra naslednjega koledarskega leta po zaključnem letniku. Po preteku absolventskega leta, torej s 1. oktobrom naslednjega koledarskega leta po zaključnem letniku, pa štipendijsko razmerje preneha na podlagi 7. odstavka 97. člena ZŠtip-1.

V praksi pa se študentom pogosto dogaja, da se zaključek programa, še posebej če se ta zaključi z zagovorom diplomskega ali magistrskega dela, zavleče v mesec oktober. Zaradi velikega števila študentov, ki konec študijskega leta zaključujejo študijski program ter omejenih terminov za zagovore, se ti pogosto izvajajo v mesecu oktobru. Da štipendistom v teh primerih ne bi bilo potrebno vračati štipendije predlagamo podaljšanje roka za zaključek študija (ne pa tudi štipendijskega razmerja) za en mesec.

Izplačilo štipendije v enkratnem znesku, v kolikor štipendist opravi vse obveznosti pred zaključkom študijskega leta

Štipendijsko razmerje se izteče z izpolnitvijo vseh obveznosti iz štipendijskega razmerja. To pomeni, da se z datumom zaključka študijskega programa (diplomiranjem oz. magistriranjem) štipendijsko razmerje zaključi, tudi če štipendist z izobraževanjem zaključi med študijskim letom. Medtem pa ZVis v 70. členu določa, da status študentu preneha študentu, ki zaključi študijski program prve oz. druge stopnje z iztekom študijskega leta, v katerem je zaključil študij. Področna zakonodaja pri uveljavljanju drugih pravic iz statusa študenta (subvencionirana prehrana, subvencioniran prevoz in subvencionirano bivanje ter zdravstveno zavarovanje) pa določa, da te pravice študentom pripadajo za čas trajanja statusa študenta in dodatno ne omejujejo dostopa do teh pravic z zaključkom izobraževanja. Zato z namenom uskladitve z drugo področno zakonodajo predlagamo upravičenost do izplačila štipendije za preostale mesece trajanja študijskega leta (in ne več vezano na trajanje izobraževalnega programa.

Upravičenost do družinskih pokojnin za šolajoče ne glede na njihovo starost

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa, da ima otrok umrlega zavarovanca ali uživalca pravic pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Ta starostna omejitev je arbitrarno in diskriminatorno določena. Zakonodaja na področju višjega in visokega šolstva namreč status študenta dodeljuje vsem osebam, ki so vpisane na programe višjega strokovnega oziroma visokošolskega izobraževanja, ne glede na njihovo starost. Prav tako tej dikciji sledijo spremembe področne zakonodaje, ki študentom podeljujejo posamezne pravice; tako ni starostne omejitve za koriščenje subvencioniranega prevoza in bivanja, subvencionirane študentske prehrane ali za pridobitev štipendije. Predlagana sprememba, s katero se odpravi starostna omejitev za dijake in študente pri prejemanju družinske pokojnine, zasleduje postopno usklajevanje upravičenosti do posameznih pravic iz statusa študenta.

Pri postopku pridobivanja dovoljenja za stalno prebivanje za dijake in študente, ki so se izobraževali v Sloveniji, se čas izobraževanja šteje v polni dobi (ne polovično)

Skupno študenti s tujim državljanstvom (9.426 v študijskem letu 2022/23) predstavljajo skoraj 12 % vseh študentov, ki študirajo na slovenskih višje- ali visokošolskih zavodih.

Zakon o tujcih med drugim določa pogoje za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje z namenom študija, prav tako pa tudi pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki je tudi podlaga za pridobitev slovenskega državljanstva.

Zakon določa, da se čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija in poklicnega usposabljanja v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje šteje polovično. Glede na povprečni čas študija bi lahko tujec, ki se je v Republiki Sloveniji izobraževal na prvi in drugi bolonjski stopnji, ob zaključku študija že pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, pri čemur pa ga omejuje dopolnitev, po kateri se čas študija v čas prebivanja šteje le polovično.

Na ŠOS smo prepričani, da bi bilo zaposlovanje tujih študentov v Sloveniji lažje in uspešnejše, v kolikor bi se odstranile nepotrebne ovire pri pridobivanju dovoljenj za stalno prebivanje in tudi pridobivanje državljanstva Republike Slovenije.