Zavrženi.

NE DOPUSTIMO BITI SPREGLEDANI

Ukrepi, ki jih Vlada Republike sprejema za zajezitev negativnih posledic epidemije COVID-19, ignorirajo celotno družbeno skupino mladih. Tisto skupino, ki jo politiki tako radi pokroviteljsko naslavljajo, ne le pred volitvami. Da na mladih svet stoji pa ne bi vedeli, če pregovor ne bi obstajal.

ŠOS je v času od razglasitve epidemije marca letos Vladi RS in Državnemu zboru RS v sprejem predlagal 39 ukrepov, ki bi študentom in njihovim družinam olajšali čas epidemije. S strani pristojnih ministrstev je le redko prejel odziv; ta je bil praviloma negativen. Med drugim ni bilo uveljavljeno nadomestilo za izpad dohodkov iz študentskega dela, dodatek za dijake in študente, ki delajo s COVID-19 bolniki, stroški plačevanja najemnin za stanovanja, ki jih mladi ne smejo koristiti ostajajo na njihovih plečih … Za študente sta bila tako sprejeta le dva konkretna predloga ŠOS s finančnimi posledicami: enkratni dodatek, za katerega je bilo namenjenih cca. 7 milijonov EUR, ter podaljšanje subvencionirane študentske prehrane poleti, za kar je bilo namenjenih 173.000 EUR. Na drugi strani so študenti izgubili več (neposredno v korist proračuna Republike Slovenije), kot dobili. Samo zaradi onemogočenega izvajanja subvencionirane študentske prehrane je država privarčevala slabih 5, na račun zmanjšanja financiranja študentskih organizacij pa še dodatna 2 milijona EUR. Študentom ta vlada tako ni namenila nič. So pa študenti v letu 2020 izgubili velik del prihodkov iz študentskega dela. Obseg opravljenega študentskega dela se je v letu 2020 znižal za okoli 30 %, s čimer se je bruto prihodek dijakom in študentom zmanjšal za 75 milijonov EUR. Glede na to, da so od študentskega dela najbolj odvisni študenti z visokimi stroški študija (izredni in tuji študenti, študenti, ki imajo visoke stroške najemnin in študenti, ki preživljajo lastno družino), je vsak tretji študent soočen s tveganjem, da bo študij moral prekiniti.

ZUPŠ-1

Predlog zakona.

ZAKON O UREJANJU POLOŽAJA ŠTUDENTOV

Predlog zakona vključuje zakonske spremembe z različnih področij življenja mladih ter naslavlja sistemske pomanjkljivosti obstoječih ureditev.
01. PODROČJE ŠTIPENDIRANJA

Po podatkih raziskave Evroštudent VI so povprečni stroški študenta 413,3 eura (mediana) oziroma 511,7 eura (aritmetična sredina), medtem ko je višina povprečne državne štipendije 122 eurov. Zaskrbljujoč je tudi podatek iz iste raziskave, da slovenski študenti nadpovprečno slabo ocenjujejo svoj finančni položaj, kar 38 odstotkov študentov poroča, da se srečujejo z (zelo) resnimi finančnimi težavami. Očitno je torej, da državne štipendije, kot ukrep, ki bi študentom iz socialno ogroženih okolij omogočil izobraževanje, za doseganje svojega namena, niso dovolj visoke. Zato predlagamo njihov dvig za 75 %.

Podatek iz raziskave Evroštudent VI kaže na prešibko socialno politiko za mlade v izobraževanju: štipendije in socialni prejemki za samo 21,8% slovenskih študentov pomenijo pretežni vir prihodka, s katerim razpolaga slovenski študent. 15,1% študentom največ sredstev zagotovi družina, kar 62,6% vseh pa največji vir prihodka predstavlja zaslužek od dela. Glede na podatke Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je državno štipendijo leta 2018 prejemalo le 20 odstotkov študentov, kar je občutno manj kot 38 %, kot je študentov, ki sporočajo, da se srečujejo z resnimi finančnimi težavami. Zato predlagamo uvedbo novega razreda prejemnikov državnih štipendij, s čimer se bo število prejemnikov štipendije povečalo.

Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) ureja podeljevanje državnih, kadrovskih in Zoisovih štipendij, štipendij za deficitarne poklice, štipendij za Slovence v zamejstvu in po svetu ter štipendij sklada Ad futura. Ker imajo te vrste štipendij različne namene, zakon med pogoji za dodelitev omogoča možnost podeljevanja različnih vrst štipendij istemu štipendistu. Kljub temu pa hkratno prejemanje državne in Zoisove štipendije ni mogoče, kljub temu, da sta ti štipendiji v svojem bistvu namenjena različnim ciljnim skupinam, dijaki in študenti, ki so tako nadarjeni, kot socialno ogroženi, pa se morajo v trenutni ureditvi odpovedati eni od štipendij. S predlogom spremembe se omogoči hkratno prejemanje teh dveh štipendij.

V ZŠtip-1 je za štipendiste določen splošni starostni pogoj za pridobitev štipendije, po katerem so do štipendij upravičeni dijaki, ki so pred dopolnjenim 22. letom starosti prvič vpisani v program sekundarnega ter študenti, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program terciarnega izobraževanja. Po mnenju ŠOS je starostni pogoj določen povsem arbitrarno, zaradi tega pa tudi diskriminatoren, podobno kot pri zdravstvenem zavarovanju družinskih članov. Visokošolska zakonodaja namreč določa, da imajo študenti ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz naslova statusa študenta, kot jih določajo posebni predpisi, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri pristojnem organu oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. S spremembo se omogoči prejemanje štipendije tudi starejšim študentom, v kolikor izpolnjujejo ostale pogoje.

Trenutno veljavna zakonodaja določa, da morajo štipendisti študijski program zaključiti najkasneje do 30. septembra naslednjega koledarskega leta po zaključnem letniku, sicer morajo prejeto štipendijo vračati. V praksi to pomeni zaključek do konca absolventskega študijskega leta. V praksi pa je veliko študentov, ki zagovor zaključnega dela opravljajo šele v mesecu oktobru zaradi prevelike zasedenosti mentorjev oz. članov komisije za zagovor zaključnih del. Takšni študenti so dolžni vrniti štipendijo za celoten čas trajanja izobraževalnega programa, kljub temu, da svojih obveznosti niso mogli izpolniti zaradi ‘višje sile’.

ZŠtip-1 določa, da se štipendijsko razmerje izteče z izpolnitvijo vseh obveznosti iz štipendijskega razmerja. To pomeni, da se z datumom zaključka študijskega programa (diplomiranjem oz. magistriranjem) štipendijsko razmerje zaključi, tudi če štipendist z izobraževanjem zaključi med študijskim letom, štipendijo pa preneha prejemati. Medtem pa ZVis v 70. členu določa, da status študentu preneha študentu, ki zaključi študijski program prve oz. druge stopnje z iztekom študijskega leta, v katerem je zaključil študij. Področna zakonodaja pri uveljavljanju drugih pravic iz statusa študenta (subvencionirana prehrana, subvencioniran prevoz in subvencionirano bivanje ter zdravstveno zavarovanje) določa, da te pravice študentom pripadajo za čas trajanja statusa študenta in dodatno ne omejujejo dostopa do teh pravic z zaključkom izobraževanja. Predlog, po katerem so štipendisti upravičeni do izplačila štipendije za preostale mesece trajanja študijskega leta (in ne več vezano na trajanje izobraževalnega programa), tako pomeni usklajevanje z drugo področno zakonodajo na področju pravic, ki izhajajo iz statusa študenta. Še vedno pa ZŠtip-1 omejuje prejemanje štipendij na tiste študente, ki imajo status študenta.

Ključna funkcija študentskega dela je socialni korektiv, ki socialno šibkejšim dijakom in študentom omogoči šolanje za želeno izobrazbo, tudi če prihajajo iz socialno šibkejših družin. Ker pa se prihodki iz študentskega dela upoštevajo pri izračunu upravičenosti do pravic iz javnih sredstev (otroški dodatek, državna štipendija, subvencija za vrtec,…) je mnogo družin oškodovanih, ker kateri izmed otrok opravlja študentsko delo. Prizadete in na nek način kaznovane so predvsem socialno šibkejše družine, ki so v več primerih zaradi počitniškega dela otrok(a) ob subvencijo najemnine za stanovanje, subvencijo za šolsko malico in kosilo, imajo nižji otroški dodatek in druge socialne transfere. Zato je potrebno študentsko delo do višine posebne osebne olajšave v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, izvzeti iz dohodka družine, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

02. PODROČJE SUBVENCIONIRANEGA JPP

Rešitev na področju subvencioniranih prevozov zagotavlja brezplačno uporabo javnega potniškega prometa (JPP) dijakom in študentom, ki za dostop do izobraževalnega zavoda uporabljajo JPP. Brezplačna uporaba JPP se zagotovi za relacijo med krajem stalnega prebivališča in krajem izobraževanja, v kolikor je oddaljenost med njima vsaj 2 kilometra.

03. PODROČJE ZDRAVSTVENEGA VARSTVA IN ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA

Dijaki in študenti so po trenutno veljavni zakonodaji zdravstveno zavarovani kot družinski člani, kar izhaja iz določb Družinskega zakonika, po katerem so starši otroka dolžni preživljati do dopolnjenega 18. leta oziroma do 26. leta, če se ta izobražuje. Tako so dijaki in študenti do pravic iz zdravstvenega zavarovanja upravičeni le do konca študijskega leta, v katerem dopolnijo 26 let. Po predlogu ŠOS se uvaja nova podlaga zdravstvenega zavarovanja, tako da to postane ena od pravic, ki izhaja iz statusa dijaka oz. študenta.

Študenti, ki študirajo zunaj kraja stalnega prebivališča, imajo pogosto težave z dostopom do primarnega zdravstva v kraju študija, saj imajo osebnega zdravnika v kraju stalnega prebivališča. S spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti se vsaj nominalno uredi pravica do dostopa do osebnega zdravnika za te študente tudi v kraju študija.

Kljub temu, da od leta 2015 dijaki in študenti z opravljanjem študentskega dela letno prispevamo preko 15 milijonov eurov v zdravstveno blagajno, mladi nimamo predstavnika v svetu Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki s temi sredstvi razpolaga. Zato predlagamo razširitev sveta ZZZS s predstavnikom mladih.

04. PODROČJE SŠP

Med letoma 2012 in 2019 se višina subvencije za prehrano študentov zaradi ukrepov v Zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) ni usklajevala z rastjo cen življenjskih potrebščin. Posledično so stagnirale vrednosti študentske prehrane, študenti za obrok plačujejo vse več, ponudba prehrane pa se vse bolj krči zaradi omejitve najvišje cene obroka. Zato se predlaga dvig subvencije za prehrano na 2,92 eura, pozneje pa tudi dvig cene obroka ponudnikov.

Razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane sicer smiselno omejuje možnost prijave na tiste ponudnike, ki svoje storitve izvajajo v krajih, kjer študirajo študenti. V času razglašene epidemije bolezni COVID-19 in sprejetih ukrepov za omejevanje gibanja pa se je izkazalo, da zaradi te omejitve mnogi študenti, ki v tem času bivajo zunaj kraja študija (doma), ne morejo dostopati do enega zdravega toplega obroka dnevno. Zato se v zakon dodaja izjema, po kateri bi lahko ponudniki v tem obdobju svoje storitve izvajali tudi v krajih, kjer se študij sicer ne izvaja.

Zakon o subvencionirani študentski prehrani trenutno določa omejitve koriščenja prehrane v poletnem mesecu (med 15. julijem in 15. avgustom), po mnenju študentov, neutemeljeno. Študijske obveznosti se namreč izvajajo tudi v tem času (predvsem priprava zaključnih del), ob tem pa mnogo študentov v tem času opravlja študentsko delo, pri katerem malica ni zagotovljena, kot to velja za osebe, v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi. Zato bi bila ponovna uvedba SŠP v tem mesecu smiselna. Prav tako se predlaga razširitev možnosti koriščenja SŠP od 7:00 do 22:00. Študijski proces, predvsem zaradi bolonjske reforme, traja na dnevni ravni dlje časa, s tem pa študenti, zaradi obveznih predavanj in vaj, zapuščajo fakultete v poznih urah in jim brez odmora za malico in kosilo ni omogočeno koriščenje pravice do subvencionirane prehrane.

Trenutno veljavna zakonodaja omogoča koriščenje SŠP tistim študentom, ki prejemajo družinske pokojnine, ne pa tudi druge vrste pokojnin. S predlogom spremembe se dostop do SŠP omogoči tudi prejemnikom invalidske pokojnine, ki so v nekaterih primerih redni študenti, zakonodaja pa jim dostop do sicer univerzalne pravice študentov, onemogoča.

Trenutna opredelitev preverjanja istovetnosti je preveč ohlapna in dopušča možnost interpretacije, da se ob unovčitvi lahko uporablja kateri koli dokument, ki vsebuje fotografijo. V definiciji se uporablja besedna zveza osebni dokument, ki ga slovenska zakonodaja ne definira. Gre za javno listino, ki jo izda državni organ ali kateri drug organ z državnim pooblastilom.

05. PODROČJE BIVANJA

Po podatkih Razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2020/2021 je študentom na voljo 12.121 subvencioniranih postelj v javnih in zasebnih študentskih domovih ter pri zasebnikih, kar ob 76.728 študentih v letu 2019 pomeni, da ima le 15,8 % vseh študentov možnost subvencioniranega bivanja. Na drugi strani kar tretjina (cca. 25.000) študentov biva na trgu in plačuje visoke najemnine za bivanje pri zasebnikih. Da bi torej pokrili vse potrebe za dostopno bivanje študentov, bi morala država zagotoviti skoraj trikrat toliko bivanjskih kapacitet, kot jih zagotavlja danes. Z zagotovitvijo dodatnih sredstev za gradnjo študentskih domov lahko pričakujemo, da se ta primanjkljaj v prihodnjih letih prične zmanševati.

Trenutna ureditev v neenak položaj postavlja študente višješolskih zavodov s študenti, ki obiskujejo visokošolske ali univerzitetne študijske programe. Le slednji namreč lahko bivajo v študentskih domovih, medtem ko študenti višješolskih programov lahko, zaradi določil 2. odstavka 41. člena Zakona o višjem strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 86/04 in 100/13) subvencionirano bivajo le v dijaških domovih. Opozarjamo, da študij na višješolskih študijskih programih prav tako spada v terciarno izobraževanje, kar potrjujejo tudi sprejeti dokumenti in sklepi ministrskih konferenc evropskega visokošolskega prostora (EHEA), zato mora zakonodajni okvir višješolskega izobraževanja stremeti k izenačevanju pravic in dolžnosti študentov s tistimi, ki študirajo na visokošolskih zavodih. Tudi sicer bivanje (praviloma mladoletnih) dijakov ne moremo enačiti z bivanjem (polnoletnih) študentov, saj dijaški domovi opravljajo tudi vzgojno funkcijo, ki je za študente omejujoča.

Študenti, ki bivajo v študentskih domovih se vse bolj srečujejo z omejitvami v domskih redih, ki študentske domove spreminjajo v internate. Z domskimi redi vodstva študentskih domov pridobivajo pooblastila, ki jih najemodajalci po Stanovanjskem zakonu nimajo, čeprav so slednji lastniki nepremičnin, v kateri najemniki bivajo. Možnost veta na domski red je eden od ukrepov, s katerim bi študente spodbudili k bivanju v študentskih domovih, še posebej tam, kjer kapacitete za bivanje v javnih študentskih domovih presegajo povpraševanje.

Študenti, ki so v slabšem socialnem položaju in si težje zagotovijo bivanje na trgu, bolj potrebujejo subvencionirano bivanje (v študentskem domu ali pri zasebniku). Zato se mora pri upravičenosti do subvencioniranega bivanja študentov upoštevati njihov socialni položaj in oddaljenost kraja bivanja od kraja študija. Trenutno je med merili vključen tudi učni uspeh, ki pa ne vpliva neposredno na potrebo študenta po subvencioniranem bivanju, zato ni logično, da se upošteva pri rangiranju študentov. Uspešnejši, bolj ‘pridni’ in nadarjeni študenti niso nič bolj oddaljeni od kraja študija ali bolj socialno ogroženi. Nič bolj ne potrebujejo ležišča, lahko pa na ta način ‘odvzamejo’ posteljo študentu v šibkejšem socialnem položaju, ki bi subvencionirano bivanje potreboval bolj.

Subvencionirano bivanje študentov je po mnenju ŠOS pravica, ki izhaja iz statusa študenta, čeprav področna zakonodaja (Zakon o visokem šolstvu) le-tega ne opredeljuje tako. Zato mora pogoje javnega razpisa za dostop do pravice do subvencioniranega bivanja določiti področni zakon, t.j. Zakon o visokem šolstvu.

Izbirni postopek, s katerim se zaradi potencialne možnosti izkoriščanja subvencioniranja bivanja zanemarljivega odstotka študentov, splošno omeji ali oteži bivanje večine, je nesmiseln. Namen ureditve subvencioniranega bivanja študentov ni zgolj v njegovem subvencioniranju (in samo sebi namen), temveč predvsem v bivanju (zadovoljitvi temeljnih potreb), ki naj bo prijazno, varno in dostopno. Subvencionirano bivanje mora ohraniti svoj namen zagotavljanja enakih možnosti  in enake dostopnosti do izobraževanja. Eden izmed takšnih ukrepov je zahteva po soglasju študenta in družinskega člana, da pisarna za študentske domove od FURS pridobi podatke o dohodkih v preteklem letu. Tovrstne zahteve so posledica manjka zakonske podlage za izvajanje razpise, ki bi omogočila, da pisarne za študentske domove na podlagi zakona tovrstne podatke pridobivajo same.

06. PODROČJE VIŠJEGA IN VISOGEGA ŠOLSTVA

V zadnjih letih se je na vseh visokošolskih zavodih povečalo število plačljivih obveznosti znotraj študijskih programov. Najpogosteje se to odraža skozi višini vpisnine v vsak letnik, kamor se umešča vse več različnih stroškov. Na nekaterih študijskih programih se je vpisnina toliko zvišala, da je nemogoče upravičeno trditi, da je vpisnina samo administrativni strošek. ZVis v 77. členu določa, da so šolnina in drugi prispevki za študij, prihodek visokošolskega zavoda. Takšen zapis predstavlja nevarnost za že videno povečevanje drugih prispevkov, med katerimi je tudi vpisnina. Pojav epidemije je te stroške še dodatno poudaril, saj se je dostop do storitev, ki naj bi jih pokrivala vpisnina močno zmanjšal, vpisni stroški pa so ostali enako visoki. Ob tem poudarjamo, da so prispevki za študij nepravični in omejujejo enak dostop do izobraževanja. Predlog omejuje višino stroškov, ki jih lahko visokošolski zavodi zaračunavajo za administrativne stroške vpisa in študija.

Zakonodaja trenutno določa, da imajo študentke matere, ki v času študija rodijo, in študenti, ki v času študija postanejo očetje, pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živorojenega otroka. Določba, da podaljšanje statusa za eno leto velja samo za živorojenega otroka ni ustrezna saj ne upošteva fizičnih in predvsem psihičnih težav s katerimi se soočajo študentke in študenti, ki zaradi različnih zapletov rodijo mrtvorojenega otroka. Predlagana ureditev upošteva stisko študentk in študentov, ki se soočajo z izgubo otroka in jim omogoči, da v tem težkem obdobju izkoristijo pravico do dodatnega leta statusa.

Ureditev, ki že velja za študente na visokošolskih zavodih, po kateri ti obdržijo status študenta do konca študijskega leta, tudi če prej diplomirajo, želimo prenesti tudi na višje šole. Pri tem poudarjamo, da morajo imeti študenti enake pravice, ne glede na to, na katerem zavodu se izobražujejo; da imajo diplomanti pogosto težave z iskanjem zaposlitve, zato pogosto odlašajo z zaključkom študija do konca študijskega leta; da se posledično tudi zagovori zaključnih del večinoma izvajajo proti koncu študijskega leta, kar pomeni dodatne obremenitve višješolskih zavodov. Na ta način bi višješolske študente spodbudili k zaključku študija še pred koncem študijskega leta.

V trenutnem Zakonu o visokem šolstvu je že od 1993 določeno, da se status študenta izkazuje s študentsko izkaznico. Zaradi očitnega napredka tehnologije pri možnosti uporabe študentske izkaznice je določba zastarela. Študentska izkaznica se zaradi te določbe izdaja v enostavni fizični obliki in je omejena na uporabo v redkih primerih, kot so vizualna identifikacija na zavodu in v knjižnici zavoda. Takšna oblika zmanjšuje potencial uporabe študentske izkaznice, ki ga takšna identifikacija lahko ima na različnih področjih študentskega življenja. Obveznosti in pravice študentov segajo izven okvirjev zavoda na katerega je vpisan, zato mora tudi identifikacija študenta omogočati uporabo izven zavoda. Področje bivanja, študentske prehrane, subvencioniranega prevoza, začasnega in občasnega dela so le nekatera kjer bi uporaba napredne študentske identifikacije olajšala administracijo in uporabo tako za študente kot za ponudnike. Predlog tako določi možnost izdaje digitalne izkaznice, ki je zaradi lažje in bolj priročne uporabe skozi mobilno ali spletno aplikacijo, nujna. Dodatno se določa, da za strokovno organizacijske naloge prevzame Študentska organizacija Slovenije, ki trenutno že deluje z javnim pooblastilom za subvencionirano prehrano in beleženje delovnih izkušenj, obenem pa je edina organizacija v Republiki Sloveniji, ki pokriva vse višješolske in visokošolske zavode.

Študente s posebnimi potrebami in posebnim statusom je določil že ZUPŠ leta 2017. Vendar pa trenutno veljavni 69.a člen ZVis izpušča študente s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, kamor spadajo npr. osebe z disleksijo, ADHD, in drugimi. Zato se med študente s posebnimi potrebami dodaja tudi ta skupina študentov. Poleg študentov s posebnimi potrebami pa poznamo tudi druge skupine študentov s t. i. posebnim statusom. Trenutno veljavna zakonodaja med te umešča vrhunske športnike, študente priznane umetnike, druge študente, ki se udeležujejo (področnih) mednarodnih tekmovanj ter študente starše, smiselno pa bi bilo v to skupino umestiti tudi študentske predstavnike, kar je sicer v omejenem obsegu že omogočeno na nekaterih visokošolskih zavodih (npr. na Univerzi v Mariboru).

07. PODROČJE DAVČNE OBRAVNAVE

Otroci brez staršev v Republiki Sloveniji prejemajo družinsko pokojnino, kot nekakšen nadomestek preživnine, in sicer pod pogojem, da je pokojni starš v času svojega življenja dovolj vplačal v pokojninsko blagajno. Po Družinskem zakoniku so starši namreč dolžni preživljati otroka do dopolnjenega 18. leta, po tej starosti pa dokler se šola, vendar največ do dopolnjenega 26. leta. Z institutom družinske pokojnine je tako država z zagotavljanjem družinske pokojnine prevzela vlogo umrlega skrbnika. Skladno z 29. členom ZDoh-2 se tudi od preživnine dohodnina ne plača. Glede na navedeno je krivično, da gre pri družinski pokojnini za obdavčljiv dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, v praksi pa zanj učenci, dijaki in študenti, ki so že tako ali tako v družbeno in finančno deprivilegiranem položaju, plačujejo dohodnino.

Vse štipendije, podeljene na podlagi ZŠtip-1, so na podlagi 25. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) oproščene plačila dohodnine, razen kadrovskih štipendij. Kljub temu pa kadrovski štipendisti niso zavezani k plačilu dohodnine za prihodke s tega naslova, saj se, na podlagi 106. člena ZDoh-2, kadrovska štipendija, do višine minimalne plače, ne všteva v davčno osnovo od drugih dohodkov. ZUPJS v 1. alineji prvega odstavka 12. člena določa, da se v dohodek, ki se upošteva pri izračunu upravičenosti do pravic, ki so predmet tega zakona, štejejo: ‘obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine’. Zato so vse štipendije, podeljene na podlagi ZŠtip-1, razen kadrovskih štipendij, izvzete iz izračuna upravičenosti do pravic, ki jih podeljuje ZUPJS. S spremembo ZDoh-2 se tako kadrovske štipendije, z vidika ZUPJS, izenačijo z ostalimi štipendijami.

Določila, ki opredeljujejo pogoje za upoštevanje otroka kot vzdrževanega družinskega člana, izvzemajo dohodke iz študentskega dela, zaradi česar ga starši lahko uveljavljajo kot vzdrževanega, kar v praksi dijak ali študent tudi najpogosteje je. Starši študenti so tako postavljeni v nenavaden položaj: z vidika dohodninske zakonodaje je lažje, da jih kot vzdrževane družinske uveljavljajo starši, kot pa partner. Kar je očiten nesmisel in gotovo ni spodbuda k ustvarjanju družine. Vsekakor pa je starš, ki skrbi za otroka v praksi vzdrževana oseba, saj se od njega (nje) ne more pričakovati, da bo ob skrbi za novorojenega otroka tudi delal. Po 115. členu ZDoh-2 se za lastne dohodke štejejo vsi dohodki po tem zakonu, kar v primeru staršev študentov vključuje tudi starševski dodatek. Tega določa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDAP-1) kot denarno pomoč staršem, ki negujejo in varujejo otroka, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila. Starševski dodatek od 1. 1. 2020 znaša 392,75 eurov mesečno, kar na letni ravni znaša 4.713 eurov. Tako že samo prejemanje starševskega dodatka onemogoča, da bi partner starša študenta, ki neguje in varuje otroka, le-tega uveljavljal kot vzdrževanega družinskega člana, kar tak študent starš gotovo je. Z izvzemom starševskega dodatka pri uveljavljanju partnerja kot vzdrževanega člana se tako izboljšuje ureditev družinske politike.

08. PODROČJE DELA

Na podlagi 129. člena Zakona o delovnih (ZDR-1) delavcu, ki je skladno s tem zakonom v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, pripada dodatek na delovno dobo, ki se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Praviloma pa dodatek na delovno dobo znaša 0,5 % bruto plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Dijakom in študentom z opravljanjem študentskega dela pa teče le pokojninska, ne pa tudi delovna doba. Z vidika dodatka na delovno dobo so tako posamezniki, ki opravljajo študentsko delo, le navidezno v enakopravnem položaju s tistimi, ki študentskega dela niso opravljali, saj oboji pričnejo delo brez dodatka na delovno dobo. Vendar pa bo povprečni diplomant, ki je v času izobraževanja opravljal študentsko delo, dodatek na delovno dobo prejemal 38 let, zaradi česar bo v zadnjih 2 letih delovne dobe prikrajšan za prejemke v višini 19,25 % bruto plače. Pri teh posameznikih pa bo zato nižja tudi osnova za izračun pokojnine. Zaradi drugačnega načina plačevanja opravljenega študentskega dela (po urni postavki) kot to velja pri delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi (mesečna bruto plača) ter želje po ohranitvi njegove fleksibilnosti, predlagamo, da so do dodatka za delovno dobo upravičeni zaposleni v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, ne pa tudi dijaki in študenti, ki opravljajo študentsko delo. Ti pa ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upravičenost do dodatka na delovno dobo dokazujejo z izpisom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pridobljeni pokojninski dobi.

09. PODROČJE ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA

Zakon o izvrševanju proračunov za leti 2021 in 2022 (ZIPRS2122) je varovalko iz 130. člena ZUJF, po kateri študentske organizacije iz državnega proračuna prejmejo sredstva do višine 80 % sredstev iz koncesijske dajatve iz leta 2011, pomembno spremenil. Tako po novem določa, da je najvišja možna višina izplačanih sredstev iz državnega proračuna (torej ‘razlika do 80%’) tista, ki se je v letu 2020 izplačala za leto 2019. Pri tem je zelo pomembno izpostaviti, da so bila sredstva, izplačana v letu 2020, najnižja od uveljavitve te varovalke leta 2012. Zato se študentske organizacije za leto 2021 soočajo z 20 % upadom prihodkov samo iz naslova 130. člena ZUJF. Pri tem ni nepomembno poudariti, da je Zakonodajnopravna služba Državnega zbora poslance opozorila o nedopustnosti vsebinskega poseganja v druge zakone s sprejmanjem zakona o izvrševanju proračuna, kot se je v tem primeru zgodilo. Ob tem pa gre v določeni meri celo za retroaktivni poseg v pravna razmerja. Kljub temu, da obveznost države do kritja izpada prihodkov iz koncesijske dajatve na podlagi 130. člena ZUJF zapade šele v letu 2020, je bilo že ob sprejemanju ZIPRS2122 jasno, da študentske organizacije v letu 2019 trpijo izpad dohodkov, kar je podlaga za izvršitev plačil v letu 2020. Glede na navedeno se bodo sredstva, odtujena projektom in programom za dijake in študente, preusmerila v državni proračun, pri tem pa mladi ne bi pridobili dodatnih sredstev za aktivno udejstvovanje ali pa npr.z dodatnimi štipendijami izboljšali socialni položaj. Cilj spremembe ZUJF je povrnitev določb, kot veljajo od leta 2012.

PREDLOGI UKREPOV

Ukrepi,

ki jih vlada ignorira

Ukrepi, potrebni za ureditev položaja mladih v Sloveniji.

ŠTUDENTI SPREGLEDANI

Študentska organizacija Slovenije že od marca Vladi RS in poslancem Državnega zbora ponuja rešitve za pomoč mladim ob spopadanju z epidemijo COVID-19. Pristojnim ministrstvom in poslancem smo ob sprejemanju vsakega od doslej sedmih protikorona zakonov predlagali ukrepe za mlade; aprila objavili razpis za pomoč študentom v finančni stiski; novembra predlagali resolucijo Evropske študentske unije, ki so jo članice podprle, ki opozarja na visoke življenjske stroške in stroške študija, ki so jih študenti dolžni kriti, kljub temu, da študijski proces ne poteka običajno.

Svoje poslanstvo ozaveščanja javnosti in odločevalcev ter pritiska za sprejem potrebnih ukrepov bo ŠOS opravljal še naprej.

  • Glede na to, da se v študijskem letu 2020/2021 ponavlja zapiranje visokošolskih zavodov ter študij ponovno izvaja na daljavo, kot v preteklem študijskem letu, predlagamo, da se tudi za trenutno študijsko leto zagotovi možnost dodatnega študijskega leta, kot je bilo to zagotovljeno z 49. členom Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20, 61/20 in 152/20 – ZZUOOP; ZIUZEOP). Ob tem predlagamo, da se za prihodnje študijsko leto status študenta podaljša avtomatično, saj se je na številnih visokošolskih zavodih dogajalo, da so status podaljšali zgolj študentom, ki so oboleli s COVID-19, niso pa upoštevali nekaterih posledic spremembe študijskega procesa, npr. pomanjkanje študijskih pripomočkov in gradiv, neustrezna internetna povezava v kraju stalnega prebivališča, itd.
  • Izjemno problematičen je predlagani 56. člen ZIUOPDVE, ki iz drugega odstavka 38. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) črta besedilo »iz istega strokovnega področja«. To v praksi pomeni izenačitev vpisnih pogojev med dijaki poklicne in splošne mature, kar posredno izenačuje poklicno in splošno maturo. Na ŠOS smo vselej podpirali čim večjo odprtost in s tem tudi dostopnost visokega šolstva, a je takšen ukrep sistemske narave in zato v okviru interventnega zakona prenagljen. Menimo, da vsakršen ukrep s področja visokega šolstva potrebuje širšo debato in konsenz vseh deležnikov s področja izobraževanja. Poleg tega ima lahko omenjen predlog zelo resne posledice na kvaliteto študija, zaradi česar je nujno, da se sprejme na podlagi opravljenih analiz vpliva predloga na kvaliteto izobraževanja, predvsem pa s soglašanjem vseh relevantnih akterjev. Poudarjamo, da takšna odločitev terja tehten ter strokoven premislek in nikakor ne more biti stvar nujnih protikoronskih ukrepov.
  • V preteklem obdobju omejevanja gibanja v pomladnih mesecih smo lahko videli, da so najkrajšo potegnili socialno najbolj ogroženi študenti. Upad ponudbe študentskega dela je bil 90 % (danes okoli 50 %), mnogi študenti pa v kraju stalnega prebivališča zaradi socialnega položaja družine niso imeli pogojev za normalno opravljanje študijskih obveznosti. Zato v drugem valu predlagamo začasni dvig državnih štipendij za 50 %, s čimer bi socialno ogroženim dijakom in študentom vsaj poskusili omogočiti opravljanje šolskih in študijskih obveznosti od doma.
  • Kot smo na ŠOS že predlagali ob sprejemanju Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20; ZZUOOP) predlagamo, da se za študente, ki jim je bil podaljšan status na podlagi prej omenjenega 49. člena ZIUZEOP omogoči prejemanje štipendije po Zakonu o štipendiranju. Glede na to, da so bili v času razglašene epidemije in slabše dostopnosti do učnih gradiv, IT opreme, itd., v najslabšem položaju socialno ogroženi študenti, je dejstvo, da je med študenti, ki jim bo dodatno leto statusa študenta po 49. členu ZIUZEOP omogočeno, nadpovprečno velik delež socialno ogroženih študentov.

Kljub temu, da je štipendistom z 58. členom Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20; ZIUOOPE) podeljena pravica do dodatnega leta mirovanja štipendije, v kolikor štipendist ne napreduje v višji letnik, s tem njegov socialni položaj ni izboljšan. Če se bodo ti študenti želeli v prihajajočem študijskem letu vključiti v študijski proces ter zaključiti odprte študijske obveznosti, bodo siceršnji stroški (prevozov, prehrane, bivanja, morebitnih študijskih stroškov itd.) ostali enaki. Zato predlagamo, da se v ZIUOPDVE vključi tudi pravica do prejemanja (vsaj) državne štipendije za študente, ki iz upravičenih razlogov niso napredovali v višji letnik, s čimer bi socialno najbolj ogroženim študentom olajšali vključitev v študijski proces v prihajajočem študijskem letu.

  • Glede izvajanja določil, ki se navezujejo na uveljavljanje izjemnih dosežkov za pridobitev Zoisovih štipendij; mirovanja štipendij ob nenapredovanju v višji letnik; sofinanciranja kadrovskih štipendij ter odloga in obročnega vračanj štipendij iz 7. poglavja ZIUOOPE, ki izhajajo iz prekinitve šolskih in študijskih dejavnosti v letu 2019/2020, predlagamo, da se njihovo veljavnost podaljša za eno leto zaradi prekinitve običajnega šolskega in študijskega procesa v novem letu.
  • Zaradi težje socialne in finančne situacije v dveh zaporednih šolskih in študijskih letih, ko se morajo dijaki in študenti še toliko bolj potruditi za zagotovitev zadostnih dohodkov za šolanje in življenje, kjer so pogosto največja finančna bremena na njih, predlagamo izvzem dohodkov iz študentskega dela in kadrovskega štipendiranja do višine posebne osebne olajšave iz cenzusa za pridobitev pravic iz ZUPJS.
  • Pravilnik o subvencioniranem bivanju študentov (pravilnik) določa, da imajo študenti pravico do subvencioniranega bivanja le za čas trajanja študijskega programa in dodatnega leta. Že omenjeni 49. člen ZIUZEOP je študentom, zaradi izjemnih okoliščin in težav pri izvajanju študijskega procesa v preteklem študijskem letu, dal možnost dodatnega študijskega leta, temu pa ni sledila področna zakonodaja. Tako se morajo študenti, kljub temu, da redno študirajo in imajo status študenta, obenem pa takšne osebne okoliščine (socialni položaj, oddaljenost bivanja od kraja izobraževanja), da v domu bivajo, od tam vseeno izseliti. Zato predlagamo, da se v 23. členu pravilnika doda izjema, s katero se subvencionirano bivanje študentov v študijskem letu 2020/21 v ta čas ne upošteva.
    • Vlada RS je z odlokom določila izjeme, zaradi katerih lahko študentje v času epidemije bivajo v študentskih domovih. Predlagamo razširitev nabora izjem tako, da bodo te določene optimalno za varovanje javnega zdravja. Izjeme naj tako vključujejo tudi: študentske družine; študente, ki si delijo gospodinjstvo z rizičnimi skupinami; študente, ki doma nimajo pogojev za študij na daljavo; študente, ki so vezani na kraj bivanja zaradi opravljanja študentskega dela; študente, ki imajo doma že aktivno okužene družinske člane; študente, ki imajo doma slabe pogoje za bivanje (nasilje v družini, premajhen bivanjski prostor itd.).
  • Kot je to veljalo za dijaške in študentske domove, so bili, po pomladnem valu omejevanja gibanja, dijaki in študenti na podlagi 94. člena ZIUZEOP upravičeni do povrnitve stroškov za subvencioniran javni potniški promet (JPP) zaradi njegovega nedelovanja. Večino časa razglašene epidemije v oktobru in novembru ta sicer ni bil ustavljen, so pa bili ustavljeni izobraževalni procesi v živo, ki se izvajajo na daljavo, dijaki in študenti pa bivajo v kraju stalnega prebivališča. S sredino novembra pa se je tudi JPP dokončno ustavil. Kljub temu, da so mnogi že kupili vozovnico, sedaj, zaradi vladnih ukrepov za omejevanje gibanja, le-te ne morejo koristiti. Zato predlagamo povrnitev stroškov dijakom in študentom, ki so že kupili vozovnico za mesec november ali polletno ali letno vozovnico.
  • Podobno kot v prvem valu na ŠOS zopet predlagamo odpravo omejitve zaporednega koriščenja SŠP ter uvedbo možnosti koriščenja dveh subvencij hkrati. Trenutno lahko študentje do subvencioniranega obroka dostopamo samo preko dostave, kjer imamo z dostavljalcem osebni stik. Koriščenje dveh subvencij hkrati bi pomenilo manj osebnega stika in manj možnosti za prenos okužbe, hkrati pa bi pomenilo tudi manjšo finančno breme za študenta, saj ne bi večkrat plačeval cene dostave.
  • Kot smiselno dopolnilo prvemu predlogu predlagamo tudi možnost koriščenja štirih subvencij na dan. Na ta način lahko študent koristi dve subvenciji naenkrat, dvakrat v enem dnevu.
  • Nadalje predlagamo možnost prenašanja subvencij za več kot dva meseca nazaj. Predlagamo, da se vse subvencije prenašajo od 1.10.2020 do konca študijskega leta, s tem pa poveča dostopnost do SŠP.
  • Z vidika dostopnosti do SŠP v tem trenutku pa bi imelo največji učinek omogočanje izvajanje dostave za vse gostince, ki so vključeni v sistem SŠP, tudi če ti v razpisu za izbor dostave niso predvideli.
  • Na ŠOS smo v času razglašene epidemije bolezni COVID-19 v marcu in aprilu letošnjega leta prejeli nemalo sporočil študentov predvsem medicine, ki so nesebično, pogosto tudi brez plačila, pomagali pri obravnavi bolnikov, obolelih s to boleznijo. Ti so med drugim sporočali, da, v primerjavi z zaposlenimi sodelavci, niso deležni enake obravnave pri plačilu za opravljeno delo v času epidemije. To je še posebej problematično za študente, ki so, v primerjavi z delavci v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, v finančno šibkejšem in socialno negotovem položaju. Glede na to, da je 56. člen ZZUOOP vpeljal dodatek za neposredno delo s pacienti, obolelimi za COVID-19, je nesramno, da do dodatka niso upravičeni dijaki in študenti, ki so za svoje delo že tako podplačani. Zato zopet predlagamo, da se tudi študente, ki opravljajo prakso v okviru študijskega programa in to delo opravljajo brezplačno, ali pa so zanj plačani (preko študentskega dela), dodatek v enakem odstotku običajnega plačila, ali v višini minimalne urne postavke za opravljanje študentskega dela (v kolikor trenutno delo opravljajo brezplačno) nameni tudi njim.